Nižinski urh (Bombina bombina)

Nižinski urh je majhna, do 5 cm velika dvoživka, s sploščenim telesom in značilno bradavičasto kožo. Hrbtna stran je temno olivne do rjave barve s temnejšim vzorcem, trebuh pa črn z oranžno-rdečimi lisami, ki se v dimeljni regiji in na stegnih ne stikajo. Konice prstov so temne, zenica ima srčasto obliko. Vrsta naseljuje odprta, dobro osončena nižinska poplavna območja do 300 m n. v., predvsem poplavne travnike, nižinske poplavne gozdove in loke.

Razmnožuje se od aprila do avgusta v večjih stalnih vodnih telesih, kot so mrtvice, ribniki in gramoznice z bogato podvodno vegetacijo in brez rib. Samci se v času parjenja značilno oglašajo z »ukanjem«, samice pa odlagajo mrest v več vrvicah po do 30 jajc, skupno več kot 300 na sezono. Vrsta se zadržuje predvsem v vodi, kjer preživi večino toplega dela leta, prezimuje pa na kopnem, pod odmrlim lesom ali v tleh. Aktivna je podnevi in ponoči, pozno poleti predvsem v mraku. Glavne grožnje so izguba in degradacija habitatov zaradi izsuševanja, zasipavanja mokrišč, onesnaževanja ter intenzifikacije kmetijstva.

Hribski urh (Bombina variegata)

Hribski urh je majhna vrsta dvoživke, dolga do 5 cm, prepoznavna po rumeno-črnem vzorcu na trebušni strani in hrapavi, rjavkasto-olivni hrbtni koži. Naseljuje mozaično krajino s travišči, mejicami, grmišči in gozdnimi robovi ter območja z zadostno gostoto plitvih vodnih teles. Za razmnoževanje uporablja predvsem občasne, plitve vode z revno vegetacijo, kot so mlake, kolesnice in jarki, pogosto tudi umetne vodne habitate brez rib. Parjenje poteka od aprila do avgusta, navadno po obilnejših padavinah; samci privabljajo samice z značilnim melodičnim oglašanjem, mrest pa samice odlagajo v plitvi vodi na rastline ali druge strukture.

Vrsta potrebuje prostorsko povezanost mrestišč, poletnih prebivališč in prezimovališč, ki se navadno nahajajo v radiju le nekaj 100 m od vode. Prezimuje v gozdovih, grmiščih in pod odmrlim lesom, aktivna pa je predvsem podnevi. Hribski urh je občutljiv na spremembe vodnega režima, izsuševanje, zasipavanje in onesnaževanje mlak ter izgubo kopenskega habitata zaradi urbanizacije in intenzifikacije kmetijstva. Ohranjanje mreže plitvih, ribam nedostopnih vodnih teles v prepletu z naravnimi kopenskimi strukturami je ključno za dolgoročno ohranitev vrste.

Veliki pupek (Triturus carnifex)

Veliki pupek je največja vrsta pupkov v Sloveniji, razširjena od nižin do gozdne meje, vendar razmeroma redka. Odrasli osebki dosežejo do 18 cm, značilen pa je oranžno-rumen trebuh s temnimi pegami in izrazit spolni dimorfizem – samci imajo v času parjenja visok, nazobčan hrbtni greben. Vrsta je tesno vezana na območja z zadostno gostoto primernih vodnih teles in razgibanim kopenskim habitatom (travišča, mejice, grmišča, gozdni robovi). Za razmnoževanje uporablja plitva, stoječa ali počasi tekoča vodna telesa z bogato vegetacijo in brez rib, pogosto pa tudi umetne mlake in kali.

Večino življenja preživi na kopnem, kjer se tudi prehranjuje in prezimuje, v vodo se vrača spomladi (februar–marec). Odrasli osebki so vezani na vodne habitate, vendar se med njimi selijo v povprečju na razdalji 250 metrov med posameznimi vodnimi telesi. Vrsta je občutljiva na onesnaženje, izsuševanje, naseljevanje rib ter izgubo krajinskega mozaika, zato so za njeno ohranjanje ključna raznolika stoječa vodna telesa brez rib in z bogato vegetacijo.

Panonski pupek (Triturus dobrogicus)

Panonski pupek je tesno soroden velikemu pupku, vendar nekoliko manjši in vitkejši, z oranžnim do rdečkastim trebuhom in drobnimi črnimi pikami. V Sloveniji je prisoten na severovzhodu, predvsem ob reki Muri, ki je rob njegovega jugovzhodnega areala. Naseljuje poplavne ravnice z mrtvicami, rokavi, poplavljenimi travniki in močvirji, pogosto z bujno vodno vegetacijo in prisotnostjo rib, saj je nanje manj občutljiv kot veliki pupek.

Za razliko od velikega pupka panonski pupek v vodi preživi daljše obdobje – tudi do pol leta ali več, ponekod celo skozi vse leto, saj v vodi lahko prezimuje. Vrsta je ogrožena zaradi izsuševanja in regulacij vodotokov, onesnaženja, izgube poplavnih habitatov ter prekinjene povezanosti populacij. Ohranjanje primerne poplavne dinamike, mokrišč in naravnih mlak je ključno za njeno dolgoročno preživetje.

Ovratniški plavač (Graphoderus bilineatus)

Ovratniški plavač je srednje velik vodni hrošč iz družine kozakov (Dytiscidae), dolg 14–16 mm, z ovalnim telesom in gladko površino. Hrbtna stran je temno rjavo do črno obarvana z bledorumenim robom, trebuh pa svetlo rumen. Značilnost vrste je izrazit širok rumen pas na oprsju, po katerem je tudi dobila ime. Vrsta je dober plavalec in aktiven plenilec, tako odrasli osebki kot ličinke se hranijo predvsem z vodnimi nevretenčarji, občasno pa tudi z mladiči dvoživk ali rib. Odrasli osebki večino časa preživijo v vodi, na kopno pridejo le za kratek čas, ko se zabubijo in preobrazijo v odraslo žival.

Vrsta poseljuje mirna, plitva stoječa vodna telesa z bogato obvodno in podvodno vegetacijo, najpogosteje mrtvice, stare rečne rokave in poplavne jarke brez rib. Ključni dejavniki za njen obstoj so prisotnost goste makrofitske vegetacije, čista voda in odsotnost rib, ki tekmujejo za hrano ter plenijo ličinke. Glavne grožnje vrsti predstavljajo zaraščanje in izsuševanje mokrišč, zasipavanje mrtvic, intenzifikacija rabe prostora ter naseljevanje rib v stoječe vode. V Sloveniji je vrsta izjemno redka – v letih 2017 in 2020 je bilo njeno edino nahajališče potrjeno v Murski šumi.

Prepelica (Coturnix coturnix)

Prepelica je najmanjša slovenska poljska kura, majhna in neopazno rjasto progasto obarvana ptica, ki se zaradi varovalnega perja dobro zlije z okolico in nerada vzleti, raje se skrije med travami. Samce prepoznamo po črnem podbradku, samice pa imajo grlo umazano bele barve. Čeprav je čez dan dejavna, se pogosto oglaša ponoči z značilnim “pet pedi” klicem. Je vsejedka, ki pobira žuželke in zrnje, in kot edina med svojimi sorodnicami seli v Afriko, od koder se vrne aprila in ostane do oktobra. Gnezdi na tleh v odprti kulturni krajini z travniki in njivami. Tako jo ob Muri ogrožajo predvsem izginjanje primernih travišč, kar je predvsem posledica intenzifikacije kmetijske rabe na eni strani in zaraščanja kmetijskih površin na drugi. Posledično vidimo zmerno padanje populacije, to potrjujejo tudi ocene stanja populacije na POO Mura, kjer je v letu 2021 najdenih le 40-80 pojočih samcev.

Kobiličar (Locustella naevia)

Kobiličar je droben, do 12,5 cm dolg in nevpadljiv ptič olivnorjave barve z nežnimi temnejšimi pegami ter rumenkasto belim trebuhom in grlom. Zaradi prikritega življenjskega sloga ga le redko opazimo, zato ga najlažje prepoznamo po njegovem dolgem, enakomernem, kobilicam podobnem cvrčanju. Odrasli in mladiči so si zelo podobni, od bičje trstnice pa ga loči le rahlo nakazana svetlejša nadočesna proga. Gnezdi v vlažnih, gosto poraslih traviščih, kjer si pri tleh spleta skrito gnezdo, hrani pa se predvsem z žuželkami in drugimi manjšimi nevretenčarji. Razširjen je po velikem delu Evrope in Azije, evropska populacija pa prezimuje v Zahodni Afriki. Slovenija predstavlja njen južni rob območjarazširjenosti, zato je redek gnezdilec, pogostejši na Ljubljanskem barju in v severovzhodnem delu države. Za območje Mure so edini razpoložljivi podatki ocena populacije do 70 parov, vendar zaradi spremenjene kmetijske rabe sklepamo, da je sedanja populacija verjetno manjša. Čeprav globalno ni ogrožen, nanj lokalno negativno vplivata izsuševanje mokrišč in odstranjevanje zaraščene podrasti.

Srednji detel (Dnedrocopus medius)

Srednji detel je srednje velik predstavnik detlov, ki ga prepoznamo po značilnem rožnatordečem temenu, kontrastni črnobeli glavi ter nežno rožnato obarvanem trebušnem perju. Je izrazito gozdna vrsta, močno vezana na stare, strukturno raznolike listnate gozdove, zlasti na hrast in druge trde listavce. Hrani se pretežno z žuželkami in njihovimi ličinkami, ki jih pobira iz razpok grobega lubja in iz mehko trohnečega lesa, zato je prisotnost odmrle biomase ključna za njegovo preživetje. Na območju Mure naseljuje različne tipe poplavnih gozdov, ki imajo zaradi rednega poplavljanja in naravne dinamike veliko odmrlega lesa, starih debel ter dreves z grobo, razpokana skorjo. Takšna drevesa mu niso pomembna le kot prehranjevališča, temveč tudi za izdolbitev dupel, ki jih uporablja za gnezdenje.

V zadnjih desetletjih se je srednji detel znašel pod pritiskom več negativnih vplivov. Spremenjene hidromorfološke razmere rek – predvsem zmanjšanje poplavne dinamike zaradi regulacij in zajezitev – povzročajo, da ne nastajajo več novi poplavni gozdovi s strukturo, ki jo vrsta potrebuje. K temu se pridružujejo bolezni drevja ter invazivne rastlinske vrste, ki spreminjajo sestavo gozdnega podrastja in lahko izpodrivajo zanj pomembne avtohtone vrste. Poseben izziv predstavlja tudi intenzivno gospodarjenje z gozdovi, predvsem odstranjevanje odmrlega lesa in starih dreves, ki sta za srednjega detla ključna elementa življenjskega prostora. Zaradi vseh teh sprememb se kakovost njegovega habitata na območju Mure zmanjšuje, kar ima lahko dolgoročne posledice za stabilnost lokalne populacije te dragocene gozdne vrste.

Dristavični spreletavec (Leucorrhinia pectoralis)

Dristavični spreletavec je srednje velika, prepoznavna vrsta kačjega pastirja z značilnim rumenim madežem na zadku, ki ga loči od sorodnih vrst. Najraje naseljuje mirna, zmerno zarasla stoječa vodna telesa, bogata z vodnim rastlinjem. Na območju Mure je najpomembnejši habitat te vrste sistem starih mrtvic, zlasti v spodnjem toku reke, v okolici Petišovcev, kjer ohranjeni ostanki reke ohranjajo ugodne pogoje za razvoj ličink in počivališča odraslih osebkov. Vrsto ogroža predvsem izguba habitatov, povezana z izginjanjem mrtvic zaradi prekinjene naravne rečne dinamike Mure, zasipavanja, zaraščanja ter zmanjševanja nivoja podtalnice, kar vodi v izsuševanje teh občutljivih vodnih okolij. Prihodnost lokalne populacije je zato močno odvisna od ohranjanja poplavnih procesov in oživljanja mokrotnih habitatov.

Močvirska sklednica (Emys orbicularis)

Močvirska sklednica je naša edina avtohtona vrsta želve, značilna po temno olivnem do črnem oklepu, posutem z drobnimi rumenimi ali svetlimi pikami. Je sorazmerno majhna, odrasli osebki dosežejo okoli 12–20 cm dolžine oklepa. Najraje naseljuje tople, počasi tekoče ali stoječe vode – mrtvice, ribnike, rokave rek, poplavne jarke ter močvirja, kjer so prisotni sončni, neporaščeni bregovi za sončenje in primerna podlaga za odlaganje jajc. Gre za plašno žival, ki se ob najmanjšem motenju hitro umakne v vodo. Prehranjuje se z vodnimi nevretenčarji, paglavci, ribjimi mladicami ter občasno rastlinskim materialom.

Močvirsko sklednico ogroža predvsem izguba in degradacija habitatov, zlasti izsuševanje mokrišč, uničevanje mrtvic, regulacije vodotokov ter izginjanje primernih mest za počitekin gnezdenje. Velik pritisk predstavlja tudi zniževanje podtalnice, ki povzroča izsuševanje mirnih vodnih teles, pomembnih za razvoj mladičev. Močan negativni vpliv ima vnos tujerodnih vrst, rdečevratk in drugih tujerodnih želv, ki tekmujejo za prostor, hrano in sončišča, hkrati pa lahko širijo bolezni. Dodatne grožnje vključujejo promet, saj samice pogosto prečkajo ceste med iskanjem gnezdišč, ter plenjenje gnezd s strani lisic, kun, jazbecev in drugih plenilcev. Zaradi vseh teh dejavnikov je močvirska sklednica v Sloveniji uvrščena med ogrožene vrste in zahteva aktivno varstvo njenega mokriščnega okolja.

Velika senčica (Umbra krameri)

Velika senčica je majhna, a zelo značilna sladkovodna riba, ki poseljuje mirna, stoječa ali počasi tekoča vodna telesa z mehkim, muljastim dnom ter bogatim vodnim rastlinjem. Najraje se zadržuje v manjših, plitvih habitatih, kot so mrtvice, rokavi, poplavni jarki in drugi vodni sistemi poplavnih ravnic. Zaradi skritega načina življenja prebiva predvsem med gosto obrežno in vodno vegetacijo, kjer se hrani z drobnimi nevretenčarji in larvami vodnih žuželk. Na območju Mure naseljuje stoječe vode z muljastim dnom v srednjem in spodnjem toku reke, zabeležena pa je bila tudi na enem najdišču na spodnjem toku Drave. Monitoring je pokazal postopno zmanjševanje velikosti lokalnih populacij.

Na splošno je vrsta ogrožena predvsem zaradi izgube in degradacije habitatov, zlasti izginjanja naravnih stoječih vodnih teles, izsuševanja poplavnih ravnic, prekinjene rečne dinamike, zaraščanja mrtvic ter različnih posegov, ki spreminjajo vodni režim. Dodatno jo ogrožajo vlaganjetujerodnih ribjih vrst, regulacije vodotokov in hidromelioracijski posegi. Ker je velika senčica močno vezana na zelo specifične, stabilne mokriščne mikrohabitate in ima omejeno sposobnost širjenja, so spremembe teh okolij zanjo še posebej kritične, zato je po vsej Evropi uvrščena med najbolj ogrožene sladkovodne vrste, ki zahtevajo skrbno varovanje svojih preostalih življenjskih prostorov.

Kačji potočnik (Ophiogomphus cecilia)

Kačji potočnik je značilen kačji pastir srednje velikosti, ki ga prepoznamo po svetlo zelenem oprsju, izrazitih zelenih očeh ter črno‑rumenem vzorcu na zadku. Odrasli osebki letajo vzdolž rek, pogosto nekoliko stran od vode, kjer lovijo manjše žuželke, samci pa se radi zadržujejo na sončnih, odprtih delih bregov.

Vrsta naseljuje celoten slovenski tok Mure, vendar so populacije najštevilčnejše na spodnjem odseku. Ta del reke zagotavlja ključne pogoje za razvoj ličink, saj se tam pojavljajo mirnejši, počasi tekoči odseki z obilico podvodnega sedimenta. Ličinke kačjega potočnika živijo zakopane v mivkasto ali peščeno podlago na dnu reke, kjer preživijo več let. Takšni drobnozrnati, stabilni podvodni nanosi so bistveni za njihov razvoj, zato so odseki Mure z dobro ohranjeno naravno sedimentno dinamiko posebej pomembni.

Kačjega potočnika ogrožajo posegi, ki spreminjajo naravno rečno dinamiko, zmanjšujejo količino sedimentov ali vplivajo na kakovost habitatov, med drugim regulacije rek, gradnja jezov, utrjevanje brežin, povečano odstranjevanje sedimenta ter onesnaževanje. Ker je razvoj ličink neposredno odvisen od ohranjanja mirnih podvodnih sedimentnih površin, je ohranjanje naravne strukture in dinamike toka eden ključnih varstvenih ukrepov za dolgoročno stabilnost vrste.

Vidra (Lutra lutra)

Vidra je polvodna plenilka z vitkim telesom, gostim, vodoodbojnim kožuhom in močnim repom, ki ji omogoča izjemno okretnost v vodi. Naseljuje čiste vodotoke, bogate z ribami, ter mirne, naravno ohranjene obrežne predele, kjer se lahko skrije v brloge pod koreninami ali pod podrastjo. Je pretežno nočna žival, ki ima pomembno vlogo pri ohranjanju ravnovesja v vodnih ekosistemih, saj kot vršni plenilec vpliva na strukturo ribjih in drugih vodnih združb.

Na območju Mure je vidra prisotna vzdolž celotnega toka reke, vendar so najprimernejši habitati predvsem v srednjem in spodnjem delu reke, kjer se ohranja razgibana obrežna vegetacija, naravni meandri, mrtvični rokavi in poplavni predeli. Zgornji del Mure, kjer je bilo izvedenih več regulacijskih posegov, pa je za vidro bistveno manj primeren. Regulacije so povzročile zožanje struge, utrjevanje bregov in zmanjšanje obrežne zarasti, kar pomeni manj zavetja, manj prehranskih možnosti in manj naravnih mest za brloge. Zaradi teh sprememb zgornji tok Mure za vidro večinoma ne nudi ustreznega življenjskega prostora.

Vidro ogrožajo predvsem izguba in degradacija habitatov, onesnaževanje voda, zmanjševanje količine plenjenih vrst ter zniževanje podtalnice, ki vpliva na izsuševanje manjših vodnih teles. Pomemben dejavnik smrtnosti je tudi promet, saj se vidre pri prečkanju cest in mostov pogosto znajdejo v nevarnosti. Lokalno se pojavljajo tudi konflikti z ribiči, čeprav je vidra v Sloveniji zavarovana vrsta in ključna kazalnica zdravih vodnih ekosistemov.

Kesslerjev globoček (Romanogobio kesslerii)

Kesslerjev globoček je majhna riba velikih rek, ki naseljuje predvsem hitre vodne odseke s prodnatim ali kamnitim dnom. Takšni odseki so potrebni za njegovo prehranjevanje in drst, saj je vrsta močno vezana na naravno rečno dinamiko z brzicami in stabilnimi prodnatimi substrati. Zelo je občutljiva na spremembe vodnega režima, saj upočasnitev toka, zajezitve in izguba prodnatih struktur pomenijo neposredno izgubo primernega habitata. Zajezitve so v Sloveniji povzročile izginotje vrste iz spodnjega toka Save, zaradi česar so populacije v rekah Krki, Sotli in Mirni danes izolirane. Vrstaje prisotna tudi v reki Muri, ki z ohranjenimi odseki hitrejšega toka in prodnatega dna ponuja primerne habitate. Vendar so tudi na Muri deli reke izpostavljeni hidromorfološkim pritiskom, podobno kot drugod v njenem arealu.

Glavne grožnje Kesslerjevemu globočku vključujejo hidromorfološke spremembe, zlasti gradnjo jezov, regulacije, odstranjevanje naplavin, posege v strugo, neprehodne pregrade, zmanjšanje obrežne vegetacije ter onesnaževanje in odvzeme vode. Posegi brez ustreznih strokovnih smernic lahko vodijo v uničenje ali slabšanje kakovosti habitata. Za ohranitev vrste je ključna zaščita naravne hidromorfologije rek, ohranjanje brzic in prodnatih odsekov ter usklajeno načrtovanje vseh posegov v vodni prostor.

Upiravec (Zingel streber)

Upiravec je specializirana riba velikih rek, značilna po podolgovatem telesu, prilagojenem življenju na dnu hitro tekočih vodotokov. Najraje poseljuje brzice in hitre vodne odseke z prodnatim ali kamnitim dnom, kjer med prodniki išče vodne nevretenčarje. Zaradi te ozke ekološke niše je vrsta izjemno občutljiva na spremembe v naravni dinamiki rek. Ko se tok upočasni ali ko so vodotoki zajezeni, upiravec izgubi primerne razmere za prehranjevanje, gibanje in drst – v takih okoliščinah iz prizadetega območja običajno hitro izgine.

V Sloveniji je habitat upiravca močno ogrožen, še posebej v rekah Mura in Drava, kjer je vrsta kvalifikacijska za območja Natura 2000. Na Muri ogrožajo upiravca predvsem neustrezni hidromorfološki posegi, ki vplivajo na prodonosnost, tok vode in strukturo brzic. Na Dravi pa je stanje še bolj zaskrbljujoče, saj monitoring vrste v zadnjih letih ni več potrdil – najverjetneje prav zaradi obsežnih zajezitev in regulacij, ki so povsem spremenile naravno rečno dinamiko. Dodatne grožnje vključujejo umeščanje novih pregrad, prekomerno odstranjevanje naplavin, odstranjevanje obrežne vegetacije, onesnaževanje ter odvzeme vode. Ker se številni posegi v vodni prostor izvajajo brez ustreznih strokovnih mnenj, pogosto prihaja do neposrednega uničevanja brzic in drstišč. Za dolgoročno ohranitev vrste na Muri, Dravi in drugih rekah je nujno ohranjati naravno hidromorfologijo vodotokov, zagotavljati prodnate strukture ter ohraniti ali vzpostaviti prehodnost rek.

Zvezdogled (Romanogobio uranoscopus)

Zvezdogled je značilna riba velikih rek, prepoznavna po podolgovatem telesu, spodnjem ustju in značilno dvignjenih očeh, po katerih je dobila ime. Najraje poseljuje hitre, plitvejše rečne odseke z mešano prodnato ali peščeno podlago, kjer se hrani z nevretenčarji med sedimentom.

Na Muri je monitoring pokazal, da je zvezdogled najštevilčnejši v srednjem in spodnjem toku, kjer se še ohranja ugodna kombinacija sedimentov in hitrejšega toka. V zgornjem toku je zaradi regulacij in hidromorfoloških sprememb bistveno redkejši. Na Dravi pa je največja populacija potrjena v stari strugi od Starš do Hajdoš, kjer so še prisotni bolj naravni prodnati odseki, ki so ključni za prehranjevanje in drst. Vrsto ogrožajo regulacije rek, odstranjevanje naplavin, utrjevanje brežin, umeščanje pregrad ter onesnaževanje, saj ti posegi spreminjajo naravno hidromorfologijo vodotokov in uničujejo specifične habitate, ključne za zvezdogleda.

Mali deževnik (Charadrius dubius)

Mali deževnik (Charadrius dubius) je majhna, vitka in zelo spretna ptica vodnih bregov, velika približno kot vrabec. Prepoznamo ga po značilni črno‑beli “maski” na glavi, izrazitem rumenem očesnem obročku ter nežno rjavem hrbtu, ki se dobro zlije z barvo prodnatih in peščenih bregov. Najpogosteje gnezdi na golem ali delno zaraščenem prodišču, ob jezerih, rekah, gramoznicah in celo na čisto majhnih odprtih zaplatah peska ali gramoza. Gnezdo je skromna plitva kotanjica, v katero odlaga dobro kamuflirana jajca. Mali deževnik je hiter, previden in se zanaša predvsem na vid, zato pogosto neopazno teka med kamenčki in žuželke pobira z gibčnim kljunom.

Ker je njegova življenjska niša vezana na naravna, dinamična prodišča in gole rečne bregove, je mali deževnik zelo občutljiv na posege v vodni prostor. Ogrožajo ga predvsem regulacije rek, zajezitve, odvzemi proda, zaraščanje nekdanjih gnezdišč, pa tudi rekreacijske dejavnosti na prodiščih v času gnezdenja. Na rekah, kot sta Mura in Drava, se sooča z izgubo naravnih prodišč ter zmanjšano poplavno dinamiko, ki je ključna za nastanek novih gnezditvenih površin in ohranjanje obstoječih. Zato je za njegovo ohranjanje bistveno varovanje preostalih odprtih prodnatih habitatov in usklajevanje rabe prostora tako, da se gnezdečim parom zagotovi mir in dovolj primernega prostora za uspešno gnezdenje.

Mali martinec (Actitis hypoleucos)

Mali martinec je majhna, vitka ptica iz redu pobrežnikov, prepoznavna po rjavkasto olivnem hrbtu, belem trebuhu in značilnem vedenju: ob hoji po bregu neprestano »pomahuje« z repom navzgor in navzdol. Pogosto leti nizko nad vodo s hitrim, ravnim letom in z glasnim, ponavljajočim se »tvit-tvit-tvit« klicem. Najraje se zadržuje na prodnatih in peščenih bregovih rek, ob jezerih, ribnikih in kanalih, pa tudi na umetnih vodnih površinah. Gnezdo si uredi na tleh med kamni ali v redki vegetaciji, kjer ostane dobro skrito. Hrani se z žuželkami, pajki in drugimi majhnimi nevretenčarji, ki jih pobira na obrežju ali plitvini.

Mali martinec je selivka in gnezdi v raznolikih vodnih habitatih po Evropi, vendar je njegova gnezditvena uspešnost močno odvisna od ohranjenih, mirnih in naravnih rečnih bregov. Ogrožajo ga regulacije rek, izguba prodnatih in peščenih obrežij, poplavne regulacije, gradbeni posegi, pa tudi motnje zaradi rekreacije v času gnezdenja. Na rekah, kot sta Mura in Drava, je ključni problem postopno izginjanje naravne rečne dinamike, ki zmanjšuje obseg primernih gnezdišč. Ohranjanje mirnih, naravnih prodnatih odsekov in zmanjševanje motenj v gnezditvenem obdobju sta zato bistvena za dolgoročno ohranitev te značilne obrežne vrste.

Rjavi srakoper (Lanius collurio)

Rjavi srakoper je srednje velik pevec, prepoznaven po izraziti »razbojniški maski« čez oči, kostanjevo rjavem hrbtu in sivem temenu pri samcu, medtem ko je samica bolj neopazno rjavkasto progasta. Gre za značilno vrsto odprte kulturne krajine, kjer se mozaik travnikov, mejic, grmovja in posameznih dreves prepleta v idealen prostor za lov in gnezdenje. Rjavi srakoper je znan po svoji posebni prehranjevalni strategiji – večji plen, kot so večje žuželke, kuščarji ali celo manjše miši, pogosto nabada na trne ali žičnate ograje, kar mu omogoča lažje trganje hrane. Gnezdo si zgradi v trnastem grmovju, kjer so mladiči dobro zaščiteni pred plenilci in vremenskimi vplivi.

Vrsto ogroža predvsem izginjanje tradicionalne kmetijske krajine, ki jo nadomeščata intenzivno kmetijstvo in zaraščanje nekdanjih ekstenzivnih travnikov ter mejic. Pomembne grožnje vključujejo odstranjevanje grmovnih mej, homogenizacijo krajine, pretirano košnjo in uporabo pesticidov, ki zmanjšujejo razpoložljivost plena. Rjavi srakoper je občutljiv tudi na izgubo strukture v krajini – mejice, grmovje in posamezna drevesa so ključni elementi njegovega življenjskega prostora. Na območjih, kot sta Mura in Drava, je ohranjanje mozaične, ekstenzivne kulturne krajine z bogatim grmovnim rastjem ključno za dolgoročno ohranitev te vrste.

Priba (Vanellus vanellus)

Priba (Vanellus vanellus) je srednje velika močvirska ptica, prepoznavna po črno‑beli kontrastni obarvanosti, kovinsko zelenkastem lesku na zgornji strani telesa ter značilnem čopu na glavi. Med letom je opazna po širokih, zaobljenih perutih in nekoliko negotovem, »metuljastem« letu. Priba gnezdi na tleh, najraje na odprtih, vlažnih travnikih, močvirnih ravnicah, nižinskih pašnikih in celo na njivah, kjer v skromno kotanjico odlaga jajca. Prehranjuje se z žuželkami, pajki in drugimi nevretenčarji, ki jih pobira na mokrih tleh in plitvinah.

Vrsta je v zadnjih desetletjih v Evropi, pa tudi v Sloveniji, močno upadla predvsem zaradi izgube vlažnih travnikov, prezgodnjih in preveč intenzivnih košenj, osuševanja zemljišč ter splošne intenzifikacije kmetijstva. Na območjih, kot sta Mura in Drava, so ključne grožnje izsuševanje poplavnih ravnic, izginjanje vlažnih travišč, intenzifikacija kmetijstva, ki onemogoča ohranjanje primernih gnezditvenih habitatov. Motnje v gnezditveni sezoni (košnja, rekreacija), plenjenje ter zmanjševanje razpoložljive hrane dodatno poslabšujejo stanje populacije. Ohranjanje in obnova vlažnih, pozno košenih travnikov ter zagotavljanje poplavne dinamike sta zato bistvena za dolgoročno preživetje pribe v tem prostoru.