Habitatni tip 91F0 obsega značilne nižinske obrečne gozdove, ki se razvijajo vzdolž velikih rek in njihovih poplavnih ravnic. Gre za dobro razvite, vrstno bogate gozdove, ki rastejo na nerazvitih tleh, nastalih iz rečnih naplavin. Tla so običajno občasno poplavljena, vendar bolje odcedna kot pri močvirnih gozdovih.

Ti gozdovi predstavljajo poznejšo razvojno stopnjo poplavnih gozdov. Nastanejo takrat, ko se rečna dinamika nekoliko umiri in poplave niso več vsakoletene ali dolgotrajne. Zaradi tega se lahko razvije stabilnejša in visoka gozdna združba z dolgo življenjsko dobo.

V drevesni plasti habitatnega tipa 91F0 prevladujejo hrast dob (Quercus robur), veliki jesen (Fraxinus excelsior), poljski brest (Ulmus minor) in druge vrste brestov. Gozdovi imajo razgibano strukturo z bogato grmovno in zeliščno plastjo, ki vključuje številne vrste, prilagojene občasno poplavljena rastišča.

Obrečni hrastovo‑jesenovo‑brestovi gozdovi so izjemno pomembni za ohranjanje biotske raznovrstnosti. Nudijo življenjski prostor številnim pticam, netopirjem, hroščem, dvoživkam in drugim živalim. Pomembni so tudi kot povezovalni koridorji naravnih habitatov ob rekah.

Fotografija: Klemen Kamenik

Ti gozdovi opravljajo več ključnih funkcij:

• blažijo učinke poplav, saj zadržujejo in upočasnjujejo poplavne vode,
• prispevajo k ohranjanju rodovitnih tal,
• izboljšujejo kakovost vode in mikroklimo,
• oblikujejo značilno kulturno in naravno krajino ob velikih rekah.

V preteklosti so bili takšni gozdovi zelo razširjeni, danes pa predstavljajo le še ostanke nekdanjih obsežnih poplavnih gozdov.

Habitat 91F0 je močno ogrožen zaradi dolgoročnih posegov v rečni in obrečni prostor. Največje grožnje so:

• regulacije rek in zaščitni nasipi, ki preprečujejo naravne poplave,
• spreminjanje poplavnih ravnic v kmetijske površine,
• urbanizacija, infrastruktura in razdrobljenost prostora,
• intenzivni gozdnogospodarski posegi in monokulture,
• invazivne tujerodne rastlinske vrste, ki neposredno tekmujejo za prostor in bolezni dreves.

Zaradi teh dejavnikov se struktura gozdov poenostavlja, zmanjšuje se njihova odpornost, s tem pa tudi njihova naravovarstvena vrednost.